TTF, OTF ali WOFF: kateri format pisave izbrati | UltKit

TrueType je najstarejši od štirih. Apple ga je leta 1991 izdal s sistemom System 7, Microsoft pa ga je naslednje leto prevzel v sistemu Windows 3.1. Pisava TrueType opisuje vsako črko s kvadratnimi krivuljami, ki imajo na ukrivljen odsek eno kontrolno točko in so se na zgodnji strojni opremi poceni risale. Vsebuje tudi namigovanje (hinting): majhne programe v pisavi, ki poteze in krivulje poravnajo na pikselsko mrežo, da je besedilo na zaslonih z nizko ločljivostjo ostro. Končnica .ttf še vedno označuje pisave s takimi kvadratnimi obrisi.

OpenType, ki sta ga Microsoft in Adobe napovedala leta 1996, je ovoj in ne nova vrsta obrisov. Lahko vsebuje obrise TrueType ali obrise PostScript, shranjene v tabeli CFF, ki uporabljajo kubične krivulje z dvema kontrolnima točkama na odsek. Okoli teh obrisov dodaja tabele postavitve za napredno tipografijo: standardne in izbirne ligature, male kapitelke, starinske številke, slogovne nize, kontekstualne različice in kerning. Po dogovoru se OpenType pisava na osnovi CFF shrani kot .otf, OpenType pisava z obrisi TrueType pa obdrži končnico .ttf.

WOFF in WOFF2 sta ovoja, namenjena spletu. WOFF je nastal kot osnutek leta 2009 in leta 2012 postal priporočilo W3C; vsako tabelo pisave stisne z zlib. WOFF2 je priporočilo W3C postal leta 2018, preklopil je na Brotli in podatke o glifih najprej predobdela, zato je običajno približno 30 % manjši od WOFF. Sliko dopolnjujejo trije stranski formati. EOT je bil lasten spletni format Internet Explorerja, pisave SVG so bile zgodnja zasilna rešitev samo za Safari, spremenljive pisave, dodane v OpenType 1.8 leta 2016, pa v eno datoteko spravijo cel razpon debelin ali širin.

Namestite TTF ali OTF in se ne sprašujte, katerega. Windows 10 in 11 oba namestita z desnim klikom in ukazom Install, macOS oba odpre v aplikaciji Font Book, namizja Linux pa ju poberejo iz ~/.local/share/fonts, ko se predpomnilnik pisav osveži. Word, Photoshop, namizna aplikacija Figma, Affinity in LibreOffice berejo oba. Če vam oblikovalec pošlje isto družino v obeh različicah, je OTF običajno različica, v kateri je pisavo narisal oblikovalec, TTF pa je pretvorba za starejšo programsko opremo.

Primeri, ko je razlika pomembna, so redki. Nekateri programi za rezalne stroje in vezenje, igralni pogoni in knjižnice za prikaz na mikrokrmilnikih razumejo samo obrise TrueType, zato OTF na osnovi CFF tam deluje napačno in ga je treba pretvoriti iz OTF v TTF. V nasprotni smeri nič na namizju ne namesti neposredno WOFF ali WOFF2: ti datoteki sta pripravljeni za brskalnike. Namestite samo eno različico družine, ker TTF in OTF z istim notranjim imenom zmedeta menije pisav in aplikacije lahko izberejo napačno.

Vse trenutne različice brskalnikov Chrome, Edge, Firefox in Safari berejo WOFF2, zato naj bo prvi in pogosto edini vir v pravilu @font-face. Vrstico WOFF dodajte za njim samo, če vaša analitika še kaže brskalnike izpred približno 2016, na primer stare Android WebView ali brskalnike v televizorjih. Brskalnik preide seznam src po vrsti in prenese prvi format, ki ga podpira, zato rezerva sodobnih obiskovalcev nič ne stane. Če že imate namizno datoteko TrueType, TTF v WOFF ustvari to rezervo v enem koraku.

Neobdelanih TTF ali OTF na spletnem mestu ne ponujajte, razen če vas k temu prisili platforma, kot to počnejo nekateri urejevalniki e-pošte in starejši sistemi za vsebino. Brskalniki jih prikažejo brez težav, vendar datoteki potujeta nestisnjeni, razen če strežnik pisave stisne z gzip, poleg tega vsakomur ponudita pripravljeno namizno kopijo. Vrstica font-display: swap spodaj brskalniku naroči, naj besedilo takoj prikaže v nadomestni pisavi in jo zamenja z vašo, ko prispe, namesto da besedilo do 3 sekunde skriva.

Datoteke gostite na lastni domeni, kjer je mogoče. Chrome, Safari in Firefox zdaj predpomnilnike delijo po spletnih mestih, zato se pisava, prenesena iz skupnega CDN, ne uporablja več med spletnimi mesti, lastno gostovanje pa prihrani iskanje DNS in vzpostavitev povezave. <link rel="preload"> dodajte samo za eno ali dve debelini, uporabljeni v vidnem delu strani; prednalaganje vseh slogov tekmuje s slikami za pasovno širino.

Ena debelina latiničnega besedila, shranjena kot WOFF2, običajno tehta 20–60 KB. Ista pisava kot nestisnjen TTF je pogosto dva- do trikrat večja, družina, ki pokriva tudi grščino, cirilico in vietnamščino, pa lahko preseže 200 KB na slog. Kitajske, japonske in korejske pisave so povsem drugo merilo: polna debelina CJK vsebuje deset tisoče glifov in običajno doseže več megabajtov tudi po stiskanju WOFF2, kar je veliko preveč za nalaganje, preden stran lahko prikaže besedilo.

Podmnožica (subsetting) odstrani znake, ki jih stran nikoli ne uporabi, unicode-range pa brskalniku pove, katere znake datoteka pokriva, da jo prenese le, ko stran te znake res vsebuje. Google Fonts točno to uporablja za CJK in vsako družino razreže na veliko majhnih kosov, ki se nalagajo po potrebi. Pri lastnih pisavah možnost Ohrani znake v pretvorniku pisav datoteko skrajša na Latin + accents ali Samo znaki, ki jih vnesem, preden pride na vaš strežnik; Vsi znaki pustite za vse, kar namestite na računalnik.

TTF v OTF in nazaj je pri pisavah v slogu TrueType sprememba vsebnika: tabela obrisov, metrika in funkcije postavitve se prenesejo nedotaknjene. Zanimiv primer je OTF na osnovi CFF, pretvorjen v TTF. Kubičnih krivulj ni mogoče kopirati v format s kvadratnimi obrisi, zato se vsaka krivulja znova nariše kot en ali več kvadratnih odsekov znotraj tolerance, veliko manjše od piksla. Tudi namigov PostScript ni mogoče prevesti, zato orodje OTF v TTF ponuja Namigovanje (hinting) kot Keep, Remove ali Samodejni namigi.

Pot s spleta nazaj na namizje je najpogostejša pretvorba. Prenesete temo ali komplet za oblikovanje, najdete samo datoteke .woff ali .woff2, pisavo pa potrebujete v Wordu ali Figmi. WOFF v TTF odstrani stiskanje in izvirne tabele zapiše nazaj, tako da so glifi, kerning in funkcije enaki kot na vhodu. Ne morete pa obnoviti tistega, kar je spletna različica že izgubila, na primer znakov, odstranjenih s podmnožico, ali namigov, odstranjenih za prihranek bajtov.

Večina težav pri pretvorbi izvira iz treh stvari: namigovanja, funkcij postavitve in spremenljivih osi. Spodnji seznam zajema simptome, ki jih boste verjetno opazili po pretvorbi, in običajni vzrok za vsakega.

Datoteka pisave je majhna zbirka podatkov in trije njeni deli odgovorijo na večino vprašanj. Tabela name vsebuje ime družine, ime sloga, različico, vrstico o avtorskih pravicah in pogosto URL licence; macOS Font Book jo pokaže v pogledu informacij, predogled pisav v sistemu Windows pa prikaže prve vrstice. Pokritost glifov pove, katere jezike lahko pisava postavi: pisava samo z latinico tiho preide na drugo pisavo za poljske, turške ali vietnamske znake, ki jih nima. Pri spremenljivi pisavi tabela fvar našteje njene osi, na primer debelino od 100 do 900 ali širino od 75 do 125.

Licenco je vredno pogledati, preden gre karkoli na splet. Komercialne ljevarne pogosto prodajajo ločene licence za namizje, splet in aplikacije, namizna licenca pa običajno pokriva namestitev na določeno število računalnikov, ne pa ponujanja datoteke obiskovalcem spletnega mesta ali vključitve v mobilno aplikacijo. Pretvorba pisave spremeni njen format, nikoli licence, zato ima WOFF2, narejen iz namiznega TTF, enake pogoje kot TTF. Pisave pod licenco SIL Open Font License, ki velja za večino Google Fonts, je dovoljeno pretvarjati, izdelati podmnožice in gostiti sami.

Večina vprašanj o pisavah se zvede na to, kje bo datoteka živela. Če je nameščena na računalniku ali v aplikaciji, uporabite TrueType ali OpenType; če jo prenese brskalnik, uporabite stisnjene spletne ovoje. Tabela povezuje pogosta opravila s formatom, ki ga izberite, in pretvorbo, ki vas pripelje do njega, tako da lahko zgodovino preskočite in greste naravnost k datoteki, ki jo potrebujete.

Dve opravili sta med kategorijama. EPUB 3 sprejema TTF, OTF in WOFF, zato lahko e-knjige uporabljajo katero koli družino formatov, datoteke pisav SVG pa spadajo v isto linijo kot vektorska grafika, vendar danes pomenijo predvsem nekaj programov za ploterje in graviranje, ne pa brskalnikov.