JPG, JPEG ali PNG: razlike in kateri format izbrati

JPEG je ime odbora, ne datoteke. Joint Photographic Experts Group je pod okriljem ISO in ITU leta 1992 objavil standard stiskanja ISO/IEC 10918-1, znan tudi kot ITU-T T.81. Standard opisuje, kako fotografijo stisniti v manj bajtov, ne pa, kako naj se datoteka imenuje. Samoumevna končnica je bila .jpeg, uporabljali so jo sistemi Unix in zgodnji Mac. Skupina še vedno upravlja jpeg.org in poleg izvirnika vzdržuje novejše formate, kot sta JPEG 2000 in JPEG XL.

Windows je zaradi MS-DOS ubral drugo pot. Imena datotek v DOS-u so sledila pravilu 8.3: do osem znakov, pika in največ tri znaki končnice. Štiričrkovna končnica .jpeg na disku FAT tistega časa preprosto ni mogla obstajati, zato so programi za Windows shranjevali .jpg. Windows 95 je omejitev odpravil z dolgimi imeni datotek, a je bil .jpg takrat že navada proizvajalcev fotoaparatov, gonilnikov optičnih bralnikov in spletnih strani. Pravilo datotečnega sistema fotoaparatov, ki ga upoštevajo digitalni fotoaparati, še vedno ustvarja imena, kot je DSC_0001.JPG, zato ima večina fotografij na svetu tričrkovno različico.

Znotraj datoteke ni nobene razlike. .jpg in .jpeg se odpreta v istih programih, uporabljata isti registrirani medijski tip image/jpeg in vsebujeta enake bajte, če eno preimenujete v drugo. Redkejši končnici .jpe in .jfif sta spet isti format. Zapis je pomemben le, kadar programska oprema preverja besedilo končnice namesto vsebine, na primer obrazec, katerega seznam dovoljenih navaja samo jpg in png. V tem primeru datoteko preimenujte ali jo pretvorite z JPEG v JPG, ki jo znova shrani s kakovostjo 95 in končnico, ki jo obrazec pričakuje.

JPEG je že po zasnovi stiskanje z izgubo. Kodirnik sliko iz RGB pretvori v en kanal svetlosti in dva barvna kanala, barvna kanala pa običajno shrani v polovični ločljivosti, ker je oko za barvne podrobnosti veliko manj občutljivo kot za svetlost. Nato sliko razreže na bloke 8 × 8 pikslov, vsak blok opiše kot vsoto gladkih valovnih vzorcev in zaokroži stran fine vzorce, ki so najmanj pomembni. Številka kakovosti v pogovornem oknu za izvoz določa, kako močno je to zaokroževanje. Pri 85 je fotografija na zaslonu videti nespremenjena; pri 50 se prihranek nadaljuje, a se zaokroževanje začne poznati.

PNG je brez izgube. Vsak piksel shrani natančno in stisne z DEFLATE, enakim algoritmom kot v datotekah ZIP, po koraku filtriranja, ki piksel napove iz sosedov. Stiskanje deluje tako, da najde ponavljanja. Posnetek zaslona z enotnim belim ozadjem, diagram s petimi barvami ali logotip z ostrimi robovi je poln ponavljanj in se zloži v majhno datoteko. Fotografija ni: zaradi šuma senzorja, zrnatosti in mehkih prehodov se skoraj nobena soseda piksla ne ujemata, zato je PNG fotografije večkrat večji od JPEG iste slike. Specifikacijo objavlja W3C.

Ta razlika pojasni artefakte, ki ste jih že videli. Poškodbe JPEG se pokažejo kot kockasti kvadrati v gladkem nebu, razmazane barve ob nasičenih rdečih robovih in rahlo valovanje, imenovano zvonjenje (ringing), okoli ostrega besedila in črt. Ponovno shranjevanje JPEG po urejanju znova ponovi zaokroževanje in vsakič doda še nekaj poškodb, kar imenujemo izguba generacij. PNG nikoli sam ne doda artefaktov, a tudi ne more odstraniti obstoječih: JPEG, pretvorjen v PNG, obdrži vsak blok in valovanje, le da so shranjeni popolnoma. Pretvornik JPG v PNG je namenjen zamrznitvi slike pred urejanjem, ne njenemu popravljanju.

PNG lahko nosi kanal alfa, četrto vrednost za vsak piksel, ki pove, kako neprosojen je, od 0 (nevidno) do 255 (povsem polno). Zato so mehke sence, glajene krivulje in izrezane fotografije izdelkov na vsakem ozadju videti pravilno, zato so logotipi, ikone, nalepke, prekrivni elementi in grafike vmesnikov običajno PNG. PNG lahko shrani tudi paleto do 256 barv s prosojnostjo, pogosto imenovano PNG-8, ki enostavne ikone ohrani še posebej majhne. JPEG kanala alfa sploh nima: vsak piksel v JPEG je povsem poln in format nima načina, da bi katero območje označil kot prosojno.

Ko PNG s prosojnostjo postane JPG, mora nekaj zapolniti prazna območja. Mnogi programi izberejo belo, nekateri črno, malomaren pretvornik pa lahko pusti čudne temne obrobe tam, kjer so bili polprosojni robovi. Če potrebujete JPG, polnilo izberite namenoma: pretvorite PNG v JPG z nastavitvijo Prosojna območja na belo, črno ali Po meri barvo, ki se ujema s stranjo ali diapozitivom, kjer bo slika prikazana. Obratno s pretvorbo samo ne deluje. Belo ozadje v JPG ostane belo tudi v PNG; odstranjevanje je urejevalsko opravilo, ki ga naredite z izbiro ozadja in njegovim brisanjem.

Pri velikosti datoteke se obe obliki najbolj jasno razlikujeta, smer pa je odvisna od vsebine. Pri fotografijah je JPEG s kakovostjo 80 do 90 običajno pet- do desetkrat manjši od PNG pri enakih dimenzijah v pikslih, brez razlike, ki bi jo opazili na zaslonu telefona ali prenosnika. Pri ploskih grafikah se lahko vrstni red obrne: logotip, diagram ali posnetek zaslona z besedilom pogosto da manjši PNG kot JPG, PNG pa ostane popolnoma oster, medtem ko JPG okoli vsake črke dobi zvonjenje. Spodnje številke so tipična območja, ne meritve ene datoteke; šum, podrobnosti in število barv jih premikajo navzgor ali navzdol.

Velikost je pomembnejša, kot se zdi. Gmail omejuje priloge na 25 MB na sporočilo, Outlook.com na 20 MB, zato lahko pet fotografij PNG s telefona odpove, pet JPG pa gre zlahka skozi. Mnogi državni in izpitni portali omejujejo nalaganja na nekaj sto kilobajtov ali manj. Spletne strani prek mobilnih podatkov naložijo vsak bajt, prevelike fotografije PNG pa so pogost razlog, da je stran počasna. Če je JPG za portal še vedno prevelik, znižanje kakovosti po korakih običajno doseže cilj z manj vidne spremembe kot zmanjšanje dimenzij; vodnik za zmanjšanje velikosti slike v KB opisuje oba pristopa.

Odločite se po vsebini, ne po navadi. Če je slika fotografija ali je takšna videti, z zveznimi toni in mehkimi prehodi, JPG zmaga po velikosti brez vidne cene. Če vsebuje ostro besedilo, ploske barve, tanke črte ali območja, ki morajo biti prosojna, PNG ohrani čistost in je pogosto tudi manjši. Mešane slike, na primer fotografija s čez natisnjenim napisom, se nagibajo k JPG z višjo kakovostjo 90 ali več, razen če je besedilo tako majhno, da bi zvonjenje škodilo berljivosti. Posnetek zaslona fotografije je za ta namen še vedno fotografija.

Pomislite tudi, kaj se z datoteko zgodi naprej. Sliko, ki jo boste urejali še večkrat, je varneje hraniti kot PNG, ker vsako shranjevanje JPG doda izgubo. Slika za obrazec, oglas na tržnici ali tiskarno je običajno najboljša kot visokokakovosten JPG. Za lastno spletno stran pa oba danes pogosto prehitijo novejši formati: WebP in AVIF dasta fotografijam manjše datoteke kot JPG in še vedno podpirata prosojnost, prikažejo pa jih vsi trenutni brskalniki. Primerjava AVIF, HEIC in WebP pojasni, kdaj se jih splača uvesti in kdaj združljivost še vedno govori v prid JPG.

JPG je format, ki ga sprejme skoraj vsak obrazec za nalaganje. Sistemi za potne liste in vizume, izpitni in kadrovski portali, zavarovalniški zahtevki, šolske prijave in oglasi na tržnicah običajno na prvem mestu navajajo JPG ali JPEG, pogosto z omejitvijo v kilobajtih in fiksnimi dimenzijami v pikslih. Spletna obnovitev potnega lista ameriškega State Departmenta na primer zahteva fotografijo kot datoteko JPEG. Podpora za PNG je na takih obrazcih pogosta, a daleč od splošne, WebP, HEIC in AVIF pa so pogosto kar zavrnjeni. Če obrazec navaja samo JPG, je treba fotografijo ali posnetek zaslona PNG pretvoriti, ne preimenovati, ker mnogi portali preverjajo dejansko vsebino datoteke.

Nekateri želijo namesto tega PNG. App Store Connect pričakuje ikono aplikacije PNG 1024 × 1024 px, Google Play zahteva ikono PNG 512 × 512 px, spletne trgovine s tiskom po naročilu, ki oblikovanja tiskajo na majice in skodelice, pa običajno želijo PNG s prosojnim ozadjem, da se barva tkanine vidi skozi. Generatorji favikon, aplikacije za nalepke in predloge predstavitev iz istega razloga pogosto dajejo prednost PNG. V teh primerih je JPG zavrnjen ali pa je videti napačno, z belim poljem okoli motiva tam, kjer bi moralo ozadje izginiti.

Tiskarne so nekje vmes. Potrošniški fotografski laboratoriji in kioski v drogerijah povsod sprejmejo JPG, PNG pa na mnogih, a ne vseh okencih, JPG, shranjen s kakovostjo 90 ali več, pa se pri običajnih velikostih natisne enako kot PNG. Za tisk je pomembnejša ločljivost, okoli 300 pikslov na palec pri končni velikosti, in barva. Komercialne tiskarne delajo v CMYK, ki ga JPEG lahko shrani, PNG pa ne, zato ofsetne tiskarne običajno zahtevajo PDF, TIFF ali visokokakovosten JPG namesto PNG. Če ste v dvomih, tiskarni pošljite JPG s kakovostjo 95.

Pretvorba je enosmerna menjava, zato jo opravite v pravi smeri in obdržite izvirnik. PNG v JPG je običajen korak za obrazce in e-pošto: prosojnost se zapolni z enobarvno barvo, velikost datoteke pri fotografijah običajno močno upade, fini robovi pa se nekoliko zmehčajo. JPG v PNG je korak pred urejanjem ali kadar pravilo zahteva PNG: nič se ne izboljša in datoteka se poveča, a se ne doda nova izguba. JPEG v JPG slike sploh ne spremeni; popravi samo končnico za programe, ki so občutljivi na zapis.

Vse tri pretvorbe tečejo v brskalniku. Na UltKit spustite do 20 datotek, vsako do 95 MB, izberete ciljni format in pritisnete Pretvori v JPG ali Pretvori v PNG; nič se ne namešča, račun ni potreben, datoteke pa se izbrišejo 30 minut po obdelavi. Na lastnem računalniku lahko Paint v sistemu Windows in Preview na Macu shranita po eno sliko kot JPEG ali PNG, a nobeden ne omogoča veliko nadzora nad barvo ozadja, ki nadomesti prosojnost. Telefoni za obe smeri običajno potrebujejo aplikacijo ali spletno stran.

Rezultat določa nekaj nastavitev. Pri fotografijah za JPG Kakovost med 80 in 90 uravnoteži velikost in videz; za tisk ali slike z besedilom uporabite 95. Možnost Odstrani metapodatke označite le, kadar sta pomembni zasebnost ali velikost, saj sta datum posnetka in model fotoaparata lahko pozneje koristna. Če izhod še vedno presega omejitev portala, stisnite po pretvorbi, namesto da med njo ugibate nizko kakovost, tako vidite velikost datoteke, ki jo dejansko dosežete. Orodje, osredotočeno na velikost, kot je stisni sliko, znižuje kakovost, dokler datoteka ne ustreza.