Atmosfere v bar

Standardno atmosfero je leta 1954 Generalna konferenca za uteži in mere določila kot natanko 101.325 pascalov, to je povprečni zračni tlak na morski gladini. To ustreza 101,325 kPa, 14,696 psi in 760 mmHg. Bar je bolj zaokrožena metrična enota, natanko 100.000 Pa, uvedena zato, da je tlak mogoče izraziti s čistimi potencami števila deset.

Leta 1982 je IUPAC standardni tlak za kemijo spremenil z 1 atm na 1 bar, zato starejši in novejši učbeniki navajajo nekoliko drugačne standardne pogoje. Prostornine plinov in ravnotežne konstante pri standardnem tlaku se med njima razlikujejo za približno 1,3 %, kar je pomembno pri natančnem laboratorijskem delu in skoraj nikjer drugje.

Pod vodo vsakih 10 metrov morske vode doda približno 1 bar oziroma 0,99 atm. Na 30 m potapljač diha zrak s tlakom približno 4 bar absolutno, to je atmosfera na površju in še trije bari vode, zato se tam zrak porabi štirikrat hitreje kot na površju.

Navzgor tlak pada. Potniške kabine letal so pod tlakom, ki ustreza 6.000–8.000 ft, kar je približno 0,75–0,8 atm, vrh Mount Everesta pa je pri približno 0,33 atm. Gornika in pilota te vrednosti običajno vidita v hPa ali palcih živega srebra; pretvorba v bar ali atm olajša primerjavo.

Ure uporabljajo atm in bar precej ohlapno: ura z oznako 10 ATM ali 10 bar je preizkušena na približno 100 m statičnega vodnega tlaka, kar ne pomeni, da je varna za potapljanje do te globine. Za podatke o pnevmatikah in kompresorjih sta bolj praktična bar v psi in kPa v psi.